Ko me kdo vpraša, kako se pripravljamo na razstavo, pričakuje odgovor o česanju in šamponih. Res je, tudi to je del zgodbe. A pravi odgovor se začne veliko prej in ima veliko manj opraviti z dlako kot z zaupanjem.
Treningi, na katere psi komaj čakajo
Pri nas obiskujemo treninge razstavljanja po potrebi tudi trikrat na teden. Včasih vadimo doma, včasih na sprehodu, včasih na organiziranem treningu. Ne zato, ker bi bila to dolžnost, ampak zato, ker želim, da je psu razstavni položaj tako domač kot sedenje pred skledo.
Vse delamo izključno s pozitivno spodbudo. Nagrada, glas, igra. Nikoli sila. In rezultat te odločitve je nekaj, kar ljudje pogosto težko verjamejo: moji psi komaj čakajo, da lahko vadijo. Ko vzamem povodec za trening, se veselijo enako kot pred sprehodom. Prav zato se v ringu obnašajo enako kot doma. Zanje to ni preizkušnja, ampak nekaj, kar že poznajo.
To ni le moje prepričanje, ampak tudi izsledek raziskav. Vieira de Castro in sodelavci so leta 2020 pokazali, da psi, učeni z averzivnimi metodami, kažejo več znakov stresa in višji kortizol kot psi, učeni z nagrado. Pozitivna spodbuda torej ni le prijaznejša, ampak tudi učinkovitejša.
Kaj pravzaprav vadimo
Razstavni trening ni učenje trikov. Je navajanje na tri stvari, ki jih bo pes v ringu doživel.
Prva je stoja. Pes se nauči mirno stati v položaju, ki pokaže njegovo zgradbo, in v njem vztrajati nekaj trenutkov brez napetosti.
Druga je dotik tujca. Sodnik bo psu pregledal zobe, otipal telo, preveril zgradbo. Zato psa doma postopoma navajam, da mu odpiram gobček, se dotikam telesa, tačk in ušes, vedno v povezavi z nečim prijetnim. Ko to potem naredi tujec, psu ni nenavadno.
Tretja je miza. Male pasme se sodi na mizi, kar je za psa nenaraven položaj, dvignjen od tal. Zato je vaja na mizi doma nujna, sicer se pes prvič v življenju znajde dvignjen sredi hrupa in tujih ljudi.
Vaje so kratke in pogoste. Nekaj minut, vedno končane, dokler je pes še uspešen in navdušen. Nikoli ne vadimo, dokler se pes ne naveliča.
Dan razstave: kako zmanjšujemo stres
Popolnoma brez stresa ne gre; kdor to obljublja, ne govori resnice. Dom je dom, razstava je razstava. Lahko pa naredimo veliko, da ga zmanjšamo na najmanjšo možno mero.
Pridemo zgodaj. Bistveno prej, kot je potrebno. Tako imajo psi čas, da se aklimatizirajo, povohajo prostor, se umirijo. Pes, ki pride pet minut pred nastopom, gre v ring z vsem vzburjenjem prihoda še v telesu.
Izogibamo se gneči in hrupu. Poiščemo mirnejši kot, stran od glasne glasbe, zvočnikov in največjega vrveža. Ograda je pokrita, da je pes zaščiten pred vidnimi in slušnimi dražljaji. To ni skrivanje, ampak počitek.
Ostajam mirna. To je najtežje in najpomembnejše. Sundman in sodelavci so leta 2019 pokazali, da sta raven stresa psa in lastnika usklajeni, in da to napoveduje osebnost lastnika, ne psa. Če sem jaz napeta, bo napet tudi moj pes. Zato v ring ne nesem pričakovanj, ampak psa.
Po nastopu gremo takoj domov. Ne ostajamo do konca dneva zaradi družbe ali radovednosti. Pes je opravil svoje in zasluži si mir. Doma se lahko takoj odpočije v znanem okolju.
Po razstavi sledi počitek. Nekaj dni brez novih dogodkov, brez treningov, brez obiskov. Ne zato, ker bi hormoni potrebovali dneve, saj se kortizol umiri približno v eni uri (Beerda in sodelavci, 1998), ampak zato, ker se napetost sicer kopiči in ker si pes preprosto zasluži počitek.
Nega dlake: tako kot dolgi lasje
Rada uporabim primerjavo, ki jo vsaka ženska takoj razume. Če ima hčerka dolge lase, veste, da jih morate negovati, česati, umivati z dobrim šamponom in zaščititi, sicer se zlomijo in zamotajo. Pri psu z dolgo, svilnato dlako ni prav nič drugače.
Dlaka terierja in Biewerja je posebna: raste neprekinjeno, po zgradbi je bližje človeškemu lasu kot običajni pasji dlaki in nima podlanke. Zato se ne izgublja, ampak se lomi in zamota, če zanjo ne skrbimo.
Kopanje. Razstavne pse kopamo pogosto, tudi tedensko, kar priporočajo tudi razstavni negovalci (American Kennel Club). Uporabljamo vrhunske šampone in balzame, prilagojene svilnati dlaki: za bele predele blage čistilne, za temne vlažilne, ki poudarijo globino barve.
Česanje. Vsaj vsak drugi do tretji dan, odvisno od terena, po katerem se psi sprehajajo, in od tega, koliko se igrajo okrog hiše. Po travi, listju in pesku se dlaka hitreje zamota, zato je po takih dnevih česanje nujno.
In eno pravilo, ki ga marsikdo ne pozna: suhe dlake nikoli ne češemo. Vedno jo prej navlažimo z vodo ali balzamom v pršilu, sicer se lomi. Češemo po pramenih, od konic navzgor, nikoli s silo skozi vozel.
Sušenje. Dlake ne drgnemo z brisačo, ampak jo popivnamo. Nato sušimo s hladnejšim zrakom in hkrati češemo v smeri rasti.
Ovijanje. Dolgo razstavno dlako zaščitimo z ovijanjem v posebne papirčke. Tako se psi lahko nemoteno igrajo in tečejo, dlaka pa ostane cela.
In naj bo jasno: kljub vsej negi so moji psi najprej psi. Tekajo, se valjajo po travi in živijo polno pasje življenje. Nega je zato, da jim dlaka ne dela težav, ne zato, da bi bili okras.
Zadnja misel
Priprava na razstavo je pri nas predvsem odnos. Pes, ki ve, kaj ga čaka, ki mu je vaja veselje in ki ob sebi čuti mirnega človeka, v ring ne gre iz dolžnosti. Gre, ker mu je z nami lepo. Ko tega ni več, razstavljanja preprosto ni.
Literatura in viri
Vieira de Castro AC, Fuchs D, Morello GM in sodelavci (2020). Does training method matter? Evidence for the negative impact of aversive-based methods on companion dog welfare. PLOS ONE 15(12):e0225023.
Fernandes JG, Olsson IAS, Vieira de Castro AC (2017). Do aversive-based training methods actually compromise dog welfare? A literature review. Applied Animal Behaviour Science 196:1–12.
Sundman A-S in sodelavci (2019). Long-term stress levels are synchronized in dogs and their owners. Scientific Reports 9:7391.
Beerda B in sodelavci (1998). Behavioural, saliva cortisol and heart rate responses to different types of stimuli in dogs. Applied Animal Behaviour Science 58(3–4):365–381.
American Kennel Club: smernice za nego terierja (kopanje, česanje, ovijanje dlake).
Vzrejna in negovalna praksa psarne Little Shining Angels.
Zapisano temelji na sodobnih strokovnih spoznanjih in na izkušnjah naše psarne. Ni nadomestilo za posvet z veterinarjem ali kinologom.
