Vzreja psov je dejavnost, kjer se odločitve enega človeka zapišejo v telesa in značaje bitij, ki nimajo besede pri tem. Prav zato je polna vprašanj brez lahkih odgovorov. Tu jih odpiram odkrito, tudi tam, kjer zadevajo mene.
Videz proti zdravju
To je najstarejša etična dilema kinologije in tista z najbolj merljivimi posledicami. Ko postane neka poteza modna, jo vzreja stopnjuje. Rezultat so lahko psi, ki težko dihajo, težko hodijo ali težko rodijo.
Najbolj prepričljiv dokaz so prispevali Packer in sodelavci leta 2015. Pokazali so, da tveganje za sindrom zožene dihalne poti pri kratkogobčnih pasmah strmo narašča z krajšanjem gobca; pri razmerju gobca proti lobanji okoli 0,03 je tveganje doseglo približno petindevetdeset odstotkov. Avtorji so izrecno pozvali kinološke organizacije, naj stopnjevanja te oblike ne spodbujajo ne v standardih ne v ringu.
Naši pasmi nista kratkogobčni, a načelo velja povsod: kadar izbiramo videz na račun delovanja telesa, delamo napako, ki jo plača pes.
Ozek genski bazen
Druga velika dilema je zaprtost rodovniških populacij. Bannasch in sodelavci so leta 2021 na 227 pasmah izmerili povprečno stopnjo sorodstvenega parjenja 0,249. Za občutek: parjenje polnih bratov in sester da vrednost 0,25. Povprečna pasma je torej genetsko na ravni, kot da bi bili starši brat in sestra.
Raziskava je pokazala tudi statistično značilne razlike v obolevnosti med pasmami z nizko in visoko stopnjo sorodstva. Za vzreditelja to pomeni dvoje. Prvič, rodovnik na pet generacij resnično stopnjo sorodstva podceni. Drugič, iskanje plemenjakov zunaj domačega kroga in zunaj države ni razkošje, ampak dolžnost.
Prav zato plemenjake iščemo v različnih državah. Ne zato, ker bi bilo to lažje ali ceneje, ampak ker je to edini način, da ostane bazen raznolik.
Redke barve: kje je meja
To je dilema, ki zadeva mene neposredno, zato o njej ne bom govorila izmikajoče.
Očitek, ki ga vzreditelji redkih barv pogosto slišimo, se glasi, da barvo prodajamo kot posebnost in zanjo zaračunavamo več. Kadar je tako, je očitek upravičen. Barva sama po sebi ni ne vrlina ne napaka; je le ena od lastnosti.
Obstajajo tudi barve, ki so resnično povezane z zdravstvenimi tveganji. Najbolj znan primer je gen merle, kjer parjenje dveh nosilcev pogosto pomeni gluhost in okvare oči. Pri razredčenih barvah je v nekaterih linijah opisana alopecija.
Moram pa biti poštena tudi glede meja znanja: o zdravju čokoladnih in črnih terierjev posebej ni obsežne raziskovalne literature. Kdor trdi, da so bolj ali manj zdravi od klasičnih, presega tisto, kar podatki dopuščajo.
Zato je moje stališče preprosto. Barva nikoli ne sme prehiteti zdravja, značaja in zgradbe. Prvo merilo je zdravje, drugo značaj, in šele nato videz.
Koliko legel sme imeti psička
Tu se etika sreča s pravili. Mednarodna kinološka zveza v svojih vzrejnih pravilih zahteva, da se v vzreji uporabljajo le psi, zdravi po značaju in po dednih lastnostih, in da se stopnjevanje pasemskih značilnosti, ki škoduje zdravju, preprečuje. Konkretne meje glede pogostosti in starosti pa prepušča nacionalnim organizacijam.
Za primerjavo: britanski Kennel Club določa največ štiri legla v življenju psičke, najmanj dvanajst mesecev med legli, prepoved parjenja pred dopolnjenim letom in po dopolnjenem osmem letu ter prepoved vzreje po dveh carskih rezih.
Ker so te meje nacionalno določene, veljajo pri nas pravila Kinološke zveze Slovenije, ki jih je treba preveriti v veljavnem vzrejnem pravilniku za pasmo. Ne glede na številke pa velja načelo: psička ni proizvodna enota. Med legli potrebuje počitek, in vzreditelj, ki tega ne spoštuje, krši duha pravil, tudi če se drži črke.
Komu daš mladička
To je dilema, o kateri se govori najmanj, čeprav je vsakodnevna. Vzreditelj, ki mladička odda vsakomur, kdor plača, se odpove odgovornosti prav v trenutku, ko je ta največja.
Vprašanja o načinu življenja, o tem, kdo bo doma, kaj se bo zgodilo ob selitvi ali bolezni, niso nezaupnica. So edino orodje, ki ga vzreditelj ima. Prav tako je del etične vzreje zaveza, da vzreditelj psa ob težavah vzame nazaj. Nihče od naših psov ne bi smel končati v zavetišču zato, ker se je nekomu spremenilo življenje.
Kastracija: dilema, kjer ni enega odgovora
O tem se govori zelo črno-belo, podatki pa so bolj niansirani. Hart in sodelavci so leta 2020 na petintridesetih pasmah pokazali, da so tveganja zgodnje kastracije, torej sklepne okvare in nekateri raki, močno odvisna od pasme, spola in velikosti. Pri velikih in orjaških pasmah so bila tveganja jasna, pri malih pasmah pa v splošnem ni bilo pomembnega porasta sklepnih obolenj.
Hkrati kastracija odpravi tveganje za piometro in nekatere tumorje ter reši vprašanje nenadzorovanih parjenj.
Iz tega sledi, da je posplošen nasvet, naj se pes nikoli ne kastrira ali naj se vedno kastrira, enako napačen. Odločitev je individualna: glede na pasmo, spol, način življenja in v posvetu z veterinarjem.
Zakaj o tem sploh pišem
Ker menim, da vzreditelj, ki o dilemah molči, ustvarja vtis, da jih ni. So. Vsak izbor para je odločitev, sprejeta v imenu bitja, ki nima besede. Edino pošteno je, da o njih govorimo odprto in da priznamo tudi tam, kjer podatkov nimamo dovolj.
Literatura in viri
Packer RMA, Hendricks A, Tivers MS, Burn CC (2015). Impact of facial conformation on canine health: brachycephalic obstructive airway syndrome. PLOS ONE 10(10):e0137496.
Bannasch D, Famula T, Donner J in sodelavci (2021). The effect of inbreeding, body size and morphology on health in dog breeds. Canine Medicine and Genetics 8:12.
Hart BL, Hart LA, Thigpen AP, Willits NH (2020). Assisting decision-making on age of neutering for 35 breeds of dogs. Frontiers in Veterinary Science 7:388.
Fédération Cynologique Internationale: International Breeding Rules (Bern 1979, dopolnjeno Madrid 2022) in International Breeding Strategies (2010).
The Kennel Club (Združeno kraljestvo): Welfare Standard in pravila sheme Assured Breeder.
Za konkretne omejitve glede števila legel in starosti psičke v Sloveniji velja veljavni vzrejni pravilnik Kinološke zveze Slovenije.
Zapisano temelji na sodobnih strokovnih spoznanjih in na izkušnjah naše psarne. Ni nadomestilo za posvet z veterinarjem ali kinologom.
