V kinološkem svetu je zakoreninjeno skorajda neizrečeno pravilo: kdor najprej vpraša po ceni, psa ne bo dobil. Meni se ta pristop zdi nesmiseln — in povedala bom, zakaj.
Vsak od nas ima v danem trenutku določen znesek, ki ga je pripravljen in zmožen nameniti za psa. V kinologiji so cenovne razlike velike in niso naključne. Vsak resen vzreditelj natančno ve, kaj vzreja, kaj je vloženo v vsakega mladička in zakaj ima točno takšno vrednost.
Zakaj me vprašanje o ceni ne užali
Zdi se mi nenavadno, kadar se vzreditelji zgražajo, če kdo že na začetku vpraša za ceno. Nas to res udari po ponosu? Se bojimo, da bo nekdo užalil ime naše psarne? Meni to ne pomeni nič nevarnega. Vsak kupec zase ve, ali bo po ceni nadaljeval pogovor. Jaz nisem prav nič užaljena.
Naj priznam tudi drugo plat, ker jo razumem: marsikateri vzreditelj to pravilo uporablja kot varovalo pred preprodajalci in pred ljudmi, ki psa kupijo iz muhe. Tudi to je resnično. A jaz sem se odločila drugače — raje zaupam, da zna vsak človek sam presoditi svoje zmožnosti, in da odkritost odžene napačne kupce prav tako dobro kot molk.
Primerjava iz vsakdana
Ko v trgovini občudujemo lepo obleko in pogledamo ceno, se lahko zgodi, da presega naš žep. Se trgovec razburi, zakaj nismo prej vprašali po sestavi blaga? Seveda ne. Človek se zahvali, se obrne in poišče nekaj, kar mu ustreza.
Zakaj bi pri psu veljalo drugače? Če me nekdo pokliče in vpraša za ceno, mu jo brez zamere povem takoj. S tem mu omogočim, da pri sebi premisli, ali je to zanj v tem trenutku izvedljivo. Če ni, je to povsem človeško. Lahko mirno reče: »Hvala, trenutno žal ne zmorem.« Ni treba pretiravati ne omalovaževati. Navsezadnje obstajajo tudi druge poti — kdor si rodovniškega psa ne more privoščiti, lahko v zavetišču posvoji psa, ki prav tako potrebuje dom.
Za kaj v resnici plačate
Vzreja zahteva odrekanje, neprespane noči, nešteto ur učenja, skrbi in vlaganj. Ko nekdo vpraša za ceno, ne sprašuje po vrednosti življenja — preverja svoje trenutne zmožnosti. To dvoje ni isto.
Ne morem obljubiti, da pes nikoli ne bo zbolel; zdravje je odvisno od mnogih dejavnikov. Prav tako ne morem vnaprej zapisati značaja, ki se razvija v sozvočju z novim domom. Jamčim pa za tisto, kar oddajam: za starše, ki so značajsko trdni, stabilni in premišljeno izbrani, z urejenimi dokumenti in rodovnikom, ter za svojo podporo, ki novemu lastniku ostane na voljo vse življenje psa.
Značaj se deduje le do neke mere; vse ostalo se gradi v novem domu. Zato je ključno sodelovanje. Ko me nov lastnik kadarkoli pokliče za nasvet, to ni nadzor — je pomoč. Kdor v tem vidi pritisk, naj psa preprosto ne išče pri meni. Kdor pa občasno deli fotografijo in pokaže, kako kuža odrašča, s tem izraža odgovornost, mene pa razveseli, saj vsak predan vzreditelj želi videti, v kakšnega psa je zrasel njegov mladiček.
Za konec
Pes ni izdelek. Je živo bitje, ki bo petnajst let vaš zvesti spremljevalec. A pravice do izbire in finančne resničnosti si ne smemo zatiskati. Moji psi odhajajo z vso popotnico in vredni so vsakega evra. Tistim, ki jim je cena nepremostljiva ovira, pa iskreno želim, da najdejo svojega psa drugje — kajti vsak kuža si zasluži dom, kjer je cenjen in iskreno ljubljen.
← Vsi članki