Ko vročina postane nevarna: kako pes uravnava toploto in kako ga zavarujemo

Poletje je za pse veliko bolj naporno, kot si mislimo. Pasje telo se segreje presenetljivo hitro — že ob kratki igri ali samo takrat, ko postoji v toplem zraku, čeprav v senci. Ko enkrat razumemo, kako se pes sploh hladi in kje so meje tega, znamo marsikatero nevarnost preprečiti, še preden se zgodi.

Pomembno opozorilo: to besedilo je strokovno-informativne narave in ne nadomešča veterinarske obravnave. Vsak pes je individualen. Ob najmanjšem dvomu ali ob znakih toplotnega udara nemudoma pokličite veterinarja.

Zakaj se pes pregreje hitreje kot mi

Ljudje se hladimo s potenjem po vsej koži. Pes tega ne zmore — njegove žleze znojnice so le na blazinicah šap in na smrčku (Bruchim in sod., 2006). Za odvečno toploto tako rekoč nima izhoda po koži.

Njegov glavni hladilnik je sopenje. Ko pes hlasta za zrakom z odprtim gobčkom, vlaga na jeziku in v dihalih izhlapeva in s tem hladi kri. A ta način je naporen in ima mejo: ko sta zunaj hkrati visoka vročina in vlaga, izhlapevanje skoraj odpove (Hemmelgarn in Gannon, 2013). Prav zato so soparni dnevi nevarnejši od suhe vročine.

Nevarnost ni le na soncu

Marsikdo misli, da je pes na varnem, dokler je v senci. Ni res. Toplotni udar grozi tudi v senci in tudi ob čisto kratki aktivnosti.

Strokovnjaki ločijo dve vrsti toplotnega udara. Prvi nastane preprosto zato, ker je okolica prevroča in slabo prezračena (Bruchim in sod., 2006). Drugi nastane zaradi napora — ko pes med gibanjem v mišicah ustvari več toplote, kot je telo zmore oddati (Flournoy in sod., 2003).

In prav to je past: že nekaj minut igre ali vadbe v toplem lahko telesno temperaturo psa požene čez kritičnih 40 do 41 °C, kar začne poškodovati organe (Bruchim in sod., 2017). Senca pri tem ne pomaga dovolj, ker toplota nastaja znotraj psa, ne od sonca.

Zakaj je toplotni udar tako nevaren

Ko telesna temperatura psa preseže kritično mejo, se začnejo poškodbe, ki ne prizadenejo le enega dela telesa. Vročina hkrati okvari črevesno steno, jetra, ledvice in strjevanje krvi — pogosto ne takoj, ampak v urah po dogodku. Prav zato pes, ki se je pregrel, sodi k veterinarju tudi če se zdi, da si je opomogel. Odpoved organov je najpogostejši vzrok smrti pri toplotnem udaru in prav zoper to se borimo, kadar ukrepamo hitro (Bruchim in sod., 2017; Bouchama in Knochel, 2002).

Vsak pes to pokaže po svoje

Nekateri psi zdržijo več, drugi manj. Posebno občutljivi so mladiči, starejši psi, psi z gosto podlanko in pasme s kratkim gobčkom, pri katerih zrak težje kroži skozi dihala (Hemmelgarn in Gannon, 2013).

Pes, ki se bori z vročino, nam to pove s telesom:

• močno, hitro sopenje z na široko odprtim gobčkom
• jezik, iztegnjen in razširjen bolj kot običajno, da poveča površino za hlajenje
• iskanje hladnih tal, kamor bi legel

Če teh znakov ne opazimo, gre lahko hitro navzdol — do lepljivih, temno rdečih dlesni, opotekanja, odsotnosti in v najhujšem do odpovedi organov (Animavet, 2016). Takrat šteje vsaka minuta in pot vodi naravnost k veterinarju.

Kako psa obvarujemo

Najboljša zaščita je preprosto ta, da poleti prilagodimo dan psu.

Hlad v prostoru. V vročih dneh je za psa najvarneje v zaprtem, ohlajenem ali klimatiziranem prostoru. Nižja temperatura zraka mu pusti, da se hladi brez napora.

Naj si najde mrzla tla. Če klime ni, si bo pes sam poiskal najhladnejši kotiček — ploščice, globoko senco, beton. Tam z golim trebuščkom leže na hladno in tako oddaja toploto (Bouchama in Knochel, 2002). Pustimo mu prost dostop do takih mest in ga med počitkom ne motimo.

Manj gibanja. Ob vročini odpove ali močno skrajšamo igro, tek in dolge sprehode. Aktivnosti prestavimo v zgodnje jutro, ko je najhladneje, in naj bodo kratke.

Za konec

Pes nam ne zna reči, da mu je prevroče — pove nam s sapo, z jezikom, s tem, da išče mrzla tla. Naša naloga je, da te tihe znake beremo in ukrepamo, preden postanejo nevarni. Poleti to pomeni manj napora, več hlada in več pozornosti. Tako ostane vroči dan za psa le prijeten dremež v senci, ne nevarnost.